»Pisal mi je Bog.«
»Nisi več Dorian Gray, / postal si le slikar, / mesto modela sem zasedel jaz.«
»Ližeš mi prste na nogah, imaš me v rokah, ostrina bradavic ujame prste, blazinice postanejo vlažne.«
»vsakič znova se je treba / sestaviti, se podati / po razsušenih poteh, / razbirajoč strune v jazih, / se zaviti v zrak, dihati, / nerazvozljive ure / ali čakati na poševen dež.«
»Jaz sem mlada, rojena iz maternice, ki je bila polepljena s posterji in okrašena s sponkami. Jaz ne hodim na ulice s pločevinko in toastom, ždim pred ekrani najemniškega udobja in štejem kalorije.«
»Nisem še odrasel za smrt, / nimam še dovolj temnega čela, / ona pa že premika mesečino med cipresami, / kakor da jo k temu sili veter …«
»Kakšen veličasten pogreb! / Kako zlate besed, koliko besed! / Pesništvo je dobro opravilo nalogo. / Petje je preglasilo tresoče glasilke. // Da je smrt krivična. Tatica! / Pokojnik ni mogel nasprotovati. / Ubogljivo se je zleknil v grob. / Bolj mrtev, kot je nameraval biti.«
»Vse je razpadlo / na polovice / tudi / jaz / in zemlja«
»Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestrije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju